Planet, ki ne raste – ovira ali izziv za drugačen razvoj?
Vedeti moramo, kaj nam grozi danes, če želimo vedeti, kaj nam prinaša prihodnost, na začetku predavanja poudari dr. Lučka Kajfež Bogataj in v razmislek navaja tudi naslednjo misel dr. Slavoja Žižka: »Ne gre le za to, da nimamo odgovorov na probleme, celo nimamo jasne predstave o tem, kaj so problemi.« V težavah smo, če ne bomo spremenili smeri razvoja, pritiski, ki jih ljudje izvajamo na planet, so preveliki, pojasnjuje dr. Kajfež Bogatajeva. Prevelika je rast rabe virov; potem so tukaj podnebne spremembe, ki so nepovratne; naraščanje in neenakost prebivalstva, slednje povzroča pat pozicijo, saj množica revnih ne more spremeniti skoraj nič, peščici bogatih pa ni mar; ekosistemske izgube segajo že nad 40 %; prav tako je zgrešen ekonomski model, saj na planetu, ki ne raste, ni vzdržen itn. Bistvo sporočila pa je, da so ti problemi med sabo povezani in niso ločeni, zato moramo imeti na njih holističen pogled, poudarja predavateljica.
V času industrijske revolucije so ljudje v smislu dohodkov in materialne potrošnje živeli kar 17-krat bolj skromno, kot živimo danes. Obsedeni smo z nakupovanjem materialnih dobrin, večja je mobilnost, industrijska proizvodnja, naša stanovanja so večja in toplejša, imamo jih več, pojemo več mesa, zavržemo več hrane itn. Česarkoli se je lotilo človeštvo po drugi svetovni vojni, ima eksponentno rast, še dodaja dr. Kajfež Bogatajeva in nadaljuje, da gospodarska rast, ovrednotena z BDP, trenutno temelji na linearnem gospodarskem modelu, in sicer: vzemi iz narave – naredi nekakovostno – razporedi – uporabljaj čim manj časa – zavrzi čim prej.
Kolikšna pa je zmogljivost »omejenega« planeta? Planetarne meje, ki jih navaja predavateljica, so naslednje – »raba tal: ≤ 15 % kopnega pod poljščinami, trenutno smo na 12 %; podnebne spremembe: 325 ppm CO2 < 1W m2, to mejo smo že presegli; biogeokemijsko obremenjevanje ciklov N in P: omejitev ind. fiksacije, N2 na 35 Tg N leto (-1), P < 20 % dotoka v oceane; izguba biodiverzitete: < 10 E/mio leto; tanjšanje ozonske plasti: < 5 % predindustrijske 290 DU (0–10 %); zakisanje oceanov: aragonitno razmerje zasičenosti 20 % pod predindustrijsko ravnjo; globalna raba sladke vode: <4000 km3/yr (4000–6000 km3/yr); kemijsko onesnaženje: plastika, hormonski motilci, jedrski odpadki …« Dr. Kajfež Bogatajeva je prav tako pokazala primerjavo med državami po preseženih planetarnih mejah, med njimi tudi Slovenijo, ki sodeč po življenjskem slogu še zdaleč ni zelena dežela. Izpusti CO2 presegajo mejo za 6-krat, raba dušika je presežena za 5-krat, ekološki odtis pa za 3-krat. Prvi okoljski problem, ki je bil dejansko viden, je nastal v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, in sicer je bila takrat presežena prva varna meja izpustov dušika, šlo je za antropogeni dušik.
Dr. Kajfež Bogatajeva opozori, da se je površje Zemlje v zadnjih stotih letih že precej ogrelo, predvsem Evropa se segreva bolj kot svetovno povprečje, Slovenija pa se segreva še bolj kot Evropa. Tako je v zadnjih stotih letih na kopnem opaziti več sušnih razmer, kar se tiče vode, pa globalni trend, ne obstaja, ampak imajo določena območja več vode, druga manj. Predavateljica doda, da bo vode v Sloveniji dovolj, če jo bomo pozimi znali shraniti, na primer Grčija in Španija te sreče ne bosta imeli. Zaradi vremensko pogojenih naravnih nesreč po letu 2008, vsako leto svoje domove zapusti okrog 22 milijonov ljudi, do leta 2030 ocenjujejo, da bo podnebnih beguncev že okoli 80 milijonov. Dr. Kajfež Bogatajeva je s prisotnimi delila še fotografijo Slovenije in njenih ekosistemov danes in pa fotografijo, na kateri je predvideno, kakšno biodiverziteto bo imela v letu 2070, razlika je bila očitna, Slovenija ima leta 2070 enoličnejšo biotsko pestrost. In če povzamemo tveganja, ki jih prinašajo podnebne spremembe, lahko vidimo, da teh še zdaleč ni malo: »fizična (poplave, plazovi, neurja …), politična (nestabilnost, vojne za vodo, okoljski terorizem …), ekonomska (spremembe zalog, nihanje cen in valut …), socialna (migracije, civilna nepokorščina …), regulatorna (spremembe davkov, pravnih struktur in obvez …)«.
Predavanje se je zaključilo z rešitvami oziroma s koraki v pravo smer. Dr. Kajfež Bogatajeva kot prvi korak navaja vlaganje v ohranjanje naravnega kapitala, in sicer odpravljanje subvencij za škodljive vplive, prepoved netrajnostne rabe prostora, vode in drugih naravnih virov, operativni politični programi za spodbujanje inovacij ter naložb itn. Naslednji korak je vlaganje v ljudi, kar pomeni vlaganje v nova znanja in veščine, programi usposabljanja ter preusposabljanja, odpravljanje revščine in neenakosti z na primer spodbujanjem socialnega podjetništva … Kot zadnji korak pa navaja ozelenitev ključnih gospodarskih sektorjev, na primer energetike, prometa, gradbeništva, obstoječih zgradb, kmetijstva, zelene infrastrukture, industrije itd.
Študentski dom Ljubljana
Petra Vehovar